vzorec51Grahovo ob Bači · Primorska

Kaj je keramika

To je prvo vprašanje, s katerim se sreča vsakdo, ki ga zanima keramika. Na videz je preprosto vprašanje z jasnim odgovorom – žgana glina. Kljub nedvoumnemu odgovoru pa ravno to vprašanje odpira prostor diskusijam, teorijam, kritikam in novim ustvarjalnim pristopom, ki razdvajajo stroko. Sama vidim jasno delitev med tako imenovanimi tradicionalisti in sodobniki. Tradicionalisti opredeljujejo keramiko kot medij, ki se mora spoštovati tako, da se ohranjata in prenašata naprej njegova tradicija in zgodovina. Spoštujejo se značilnosti keramike, z delom se morata ohranjati duša in značaj keramike. Preverjanje pravil, tehnik in iskanje mej je po njihovem mnenju nespoštovanje tradicije in materiala. Keramika je žgana glina, ustvarjena v preverjenih tehnikah. Ne sme biti razbita ali počena, saj je to napaka, ki kaže neznanje avtorja. Napak ne dojemajo kot del forme, ali kot značilnost materiala in medija, ampak kot nezmožnost obvladovanja materiala. Tradicionalisti obvladujejo tehnologijo keramike, ki jih nenehno motivira za nadaljnje raziskovanjanje in razvijanje receptur – vendar vedno v skladu z materialom in njegovo tradicijo. Na drugi strani so sodobniki, tisti, ki razumejo keramiko kot medij, v katerem se lahko izražajo brez obremenjevanja z ohranjanjem značaja in duše materiala. Keramiko vidijo v najširšem možnem kontekstu. Vidijo jo v kombinaciji z drugimi materiali, kot material v surovem stanju, material, ki se lomi in s tem tudi nekaj izraža. Keramika je material, ki s svojimi značilnostmi odpira neskončno možnosti za oblikovanje in ustvarjanje. Pojavlja se v različnih oblikah in vlogah. Oblikujejo jo v surovi, plastični obliki, lahko jo polivajo ali razbijejo v žganem stanju. Je material neštetih stanj, ki se lahko uporabi v instalaciji ali performansu. Kršijo temeljna pravila, da dosežejo želeni učinek.

Sama vedno bolj opažam in čutim ta razkol. Obdana sem z vprašanji, ali je to sploh še keramika, pogosteje pa kar s to pa ni keramika ali keramika je itak samo obrt in kaj je ta kič. Takrat zajamem sapo in pomislim na Tonnyja Cragga, kiparja, ki se izraža v vseh materialih in ima vrhunski opus keramičnih del. Pomislim na Paula Scotta, ki je za svoj doktorat analiziral celotno serijo Spodove keramike, ki je raziskal do potankosti vse vrste transfernih printov in je s svojim delom v špici svetovne keramike. Spomnim se na Aia Weiweia, ki je z ikoničnim triptihom Dropping the Urn Vase pometel z vso kitajsko politiko. Ali pa Grayson Perry, Turnerjev nagrajenec, ki v svojem delu združuje vse, kar je mogoče: tradicijo, površinsko obdelavo in družbeno kritičnost. Pred očmi se mi zasveti delo Wouter Dama, ki vse svoje skulpture vrti, hkrati pa se s čistostjo in perfektnostjo izvedbe poklanja mojstrstvu lončarskega vrtenja. Pomislim na Pieta Stockmansa in kako s svojimi deli nežno in iskreno prehaja od dizajna do instalacije. Ali Karina Marusinska, katere performans pušča neizbrisljive sledi na njeni funkcionalni keramiki. Alexandra Engelfriet, katere atelje je obdan z glino; z njo živi, postala je njena življenjska sopotnica. Z vsakim svojim korakom jo preoblikuje, na njej pušča svoje obrise, dotika se je kot sočloveka. Nato se spomnim na briljantnega Edmunda de Walla, avtorja več vrhunskih knjig o keramiki, katerega življenjska ljubezen je porcelan, ki ga vrti in vrti ... in postavlja v instalacije. In Clare Twomey, ki vsakega obiskovalca s svojimi deli ozavesti, da se zaveda prostora in trenutka, v katerem živi, in takrat si zaželim, da bi se vsa stroka poenotila in ugotovila, da je za prihodnost vrhunske keramike potrebno obojestransko sodelovanje tradicionalistov in sodobnikov.

Kristina Rutar

Vzorec 51 je glina iz nahajališča Grahovo ob Bači (Primorska). Priporočena temperatura žganja je 900–1100 °C. Začetek sintranja je pri 1100–1300 °C. Pri 1100 °C so skrčki 4 %, poroznost pa 6 %.